Sladkorna pesa na veliki preizkušnji

Z  vidika kakovosti najslabša letina, nizka odkupna cena, še najbolj pa visoke »naračunane« primesi na rampi prevzemne tovarne so razlogi, da bo letos po zadnjih podatkih peščica pridelovalcev tej industrijski poljščini namenila le še okrog 30 hektarjev. Lani je 24 pridelovalcev peso zasejalo na nekaj več kot 131 hektarjih.

Ko smo sladkor  28 let (1980-2007)  predelovali v leta 2007 zaprti in po razgradnji na Hrvaško prodani tovarni v Ormožu, pa jo je več tisoč kmetov in kmetijskih družb pridelovalo tudi  na 8000 hektarjih in več! Zadnjo pridelovalno leto (2006), ki je bilo zaradi odločitve s strani večinskih tujih lastnikov o zaprtju tovarne kot posledica  reforme sladkornega sektorja v EU pri nas referenčno za odškodnine, pa je 6714 hektarjev zasejalo okrog 1600 pridelovalcev.

Prelomna letina

Zaradi visoke dohodkovnosti je vse do lani, ko se je vse zarotilo proti najbolj zvestim pridelovalcev iz SV Slovenije – ti so jo začeli ponovno sejati leta 2017 z odpravo kvot za sladkor, tudi pri nas imela sloves »kraljice polj«. Zaradi nizkih doseženih odkupnih cen (v povprečju okrog 36 evrov za tono) – najbolj zaradi nizke sladkorne stopnje, ki je bila v kar okrog 60 % primerov pod mejnimi 13 %, ki po standardih sladkorne industrije tako rekoč ni primerna za predelavo, pa je marsikdo podvomil v smiselnost pridelave. Najbolj zaradi vse očitnejših klimatskih ekstremov. Lani avgusta je peso tudi pri nas zajel vročinski ožig, ki  je povzročil odpadanje listja; jesenski dež pa je bil razlog za njeno vnovično vegetacijo. Ta je za svojo rast črpala že nakopičeni sladkor iz pesnih korenov, zaradi česar je bila sladkorna stopnja ob spravilu katastrofalno nizka. Stroka pravi, da je bil ključni razlog za najslabšo letino doslej povsod po Evropi razsajana bakterija cikada. Prav lanski pogoji so bili za njen razmah najugodnejši, na splošno pa se pojavlja v večini poljedelskih kultur.

Ker so se ob slabi letini lani že drugo leto zapored pojavile neobičajno visoke primesi, ki jih  jo je našim pridelovalcem zaračunal končni kupec in predelovalec slovenske pese – sladkorna tovarna v Županji pri Osijeku na Hrvaškem, pa so se ji letos tudi najbolj zvesti odrekli.

Za peso z manj kot 13 % sladkorja namesto 13 €/t  spodbudnih 33 €/t

Konec leta 2016 ustanovljena Zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža, ki je bila od leta 2017 v Sloveniji nosilec oživljene pridelave sladkorne pese in kot organizator njene pridelave vezni člen med našimi pridelovalci in tovarno na Hrvaškem. Doslej je korektno vodila že 8 letin od sklepanja pogodb do plačila, pa tudi od konca lanskega leta in prvi tri mesece letos si je prizadevala za omilitev razmer.

Dosegla je, da so Hrvati vsem tistim pridelovalcem, ki niso pri pesi dosegli mejnih 13 % sladkorja (°S) ali digestije, po toni izplačali 10 € dodatka. Strokovni sodelavec zadruge mag. Vladimir Hunjadi je pojasnil, da hrvaški predelovalec za sladkorno peso pod 13 % sladkorja za tono ni plačal 13 evrov, kot je bilo to določeno v pogodbi, pač pa so k tej ceni dodali 10 evrov, torej so zanjo plačali 23 evrov. K tej ceni pa so potem po toni dodali še 10 evrov spodbud. Da bi šli naproti vsem pridelovalcem, so za najslabšo peso dejansko plačali 33 evrov in ne 13 evrov! Za peso, ki je imela višjo digestijo od mejnih 13 %, pa za tono tudi od 36 do 38 evrov. A kot rečeno, je bilo slednje le okrog 40 % vse pridelane količine.

Zadruga je zaradi tudi v Sloveniji katastrofalne sladkorne stopnje za pomoč zaprosila tudi naše kmetijsko ministrstvo, vendar so dobili negativen odgovor.

Primesi

Od leta 2017, ko se slovenska sladkorna pesa zaradi zaprtja domače tovarne predeluje na Hrvaškem, velja, da je strošek prevoza z njih slovenskih pridelovalcev do tovarne breme le-te. A se plača le prevoz za surovino z do 12-odstotnimi primesmi, strošek prevoza  nad to mejo pa je pridelovalčev.

Zadnja leta so se v krogu  z neobičajno visokim primesmi (20 % in več) znašli tudi takšni pridelovalci, ki so se pred tem ponašali z nečistočami, nižjimi od 10 %. Dolgoletni pridelovalci Küčanovi iz Tešanovcev so denimo za 428,38 tone neto pese ob povprečno 23,26 % primesmi zaradi tega  bili prikrajšani za  1439,32 evra. Franc Küčan je obljubil, da bodo kljub vsemu na kmetiji nekaj hektarjev  sladkorni pesi namenil tudi letos.

Z istim pobiralnim kombajnom so povprečne primesi v pesi znašale:

11,20 % leta 2018

11,13 % leta 2020

19,79 % leta 2023

19,36 % leta 2024

Zgovorna pa je tudi izjava mladega prevzemnika druge kmetije Denisa Viteza, prav tako iz Tešanovcev, ki so peso prav tako sejali več kot 30 let in so ji med vsemi v novejšem času vsako leto namenili največ površin (več kot 10 hektarjev), letos pa so se setvi odpovedali.  »Najbolj moteč faktor pri prejšnji (lanski, op.a.)  kampanji, in hkrati glaven razlog za takšno odločitev, je vzorčenje in s tem nerealne oz. neverjetne stopnje primesi. Upam in želim, da se to tovarni tudi pove,« je pisno poslal svojo odločitev zadrugi Kooperativa in dodal, da kar se tiče poslovanja oz. sodelovanja z njo, ki je med drugim že šest let tudi organizator pridelave pivovarskega ječmena, je to korektno in upa na še na nadaljnjo uspešno sodelovanje.

Zahtevi

Da naši južni sosedje ohranjajo poslovni odnos, sta bili kupnina za pridelek in »pomoč« za leto 2024 že v celoti izplačana januarja letos.

Žal se prizadevanja okrog ponovne oživitve predelave sladkorne pese pri nas ne odvijajo v želeno smer, pa tudi za ta namen ustanovljena zadruga pri nas nima pravega sogovornika. Zato so najbolj zvesti pridelovalci upravičeno razočarani. Če bi tačas vremenske razmere dovoljevale, bi sladkorno peso že lahko sejali.

Sta pa pri Hrvatski industriji šećera (HIŠ) pred letošnjo setvijo odprti še dve zahtevi naših pridelovalcev: dovoljenih največ 15 % primesi pri prevzemu in za sladkorno peso s 13 % digestije ceno 30 €/t. Letošnja odkupna cena za peso standardne kakovosti bo enaka lanski (40 €/t). 

Na odgovore s strani HIŠ še čakamo; enako bodo o pojavu in razmahu bakterije cikada v prihodnjih številkah več povedali v zadrugi Kooperativa Kristal. 

Do leta 2019 so slovensko peso predelovali v od Ormoža 115 kilometrov  oddaljeni tovarni v Virovitici. Ko je tri hrvaške tovarne sladkorja leta 2019 povezala družba HIŠ, so jo naslednje leto vozili 262 kilometrov daleč, v Osijek. Od leta 2021 pa v Županjo, kraj, ki je od Ormoža daleč 338 kilometrov.

Bo izginila z naših polj? (fotografija Luka Valentin Grabar).